photo-1490447519689-42dc651e8eb3

Obvladajmo izgorelost, preden le-ta obvlada nas

S Fakulteto za šport v Ljubljani, doktorico psihologije in našima kineziologoma pripravljamo programe za preprečevanje ter zdravljenje IZGORELOSTI, do katere vodi stanje dolgotrajnega stresa in je ena največjih zdravstvenih groženj 21. stoletja. Najpogosteje pregorijo najsposobnejši, najodgovornejši in najučinkovitejši ljudje, tisti, ki so bili do zloma uspešnejši od povprečja.

Študije kažejo, da več kot polovica delovno aktivnih ljudi izgoreva, deset odstotkov pa jih kaže znake resne izgorelosti. Stresni način življenja povzroča skrajne pritiske na ljudi, vse do točke, ko se počutijo izčrpane, prazne in neučinkovite. Ne zgodi se čez noč, temveč je posledica daljših obremenitev in prva stopnja lahko traja celo desetletje ali več. 

Pojavi se kot posledica napornega, stresnega dela, občutka stalne preobremenjenosti, podcenjenosti, nezadovoljstva z delovnimi pogoji, časovnega pritiska, težavnih medosebnih odnosov, bolezni v družini, prevelikih zahtev, pomanjkanja časa, različnih oblik strahu, nezadovoljene čustvene potrebe,.… V obliki psihičnih simptomov pa prizadeti občuti strah, preobčutljivost, razdražljivost, ima slab spomin, nervozo, ima motnje v koncentraciji in učenju, težave z vidom in kožo, stanje praznine, socialno je izoliran, apatijo,…

Začne se z UTRUJENOSTJO, fizično, čustveno in kognitivno. Ko se ta utrujenost kopiči, pride do PREUTRUJENOSTI. Človek, ki je zelo utrujen, ponavadi to prepozna in se odloči za počitek, a tisti, ki se spoštuje in ceni le glede na svoje delo in dosežke, bo te znake spregledal. Zaradi utrujenosti njegova delovna učinkovitost pade, kar pa ogrozi njegovo samopodobo. V težnji po ohranitvi pozitivne samopodobe se še bolj zažene pri delu, kar ga privede do stanja IZČRPANOSTI. Za izčrpanost je značilen občutek kronične utrujenosti, ki ga oseba stalno zanika, in ob tem skrajna storilnostna usmerjenost – deloholizem. Stopnja izčrpanosti lahko traja tudi 20 let. Oseba živi precej nekakovostno življenje, a si tega ne priznava. Niti se ne zaveda, da si zasluži kaj več od nenehnega pehanja za delovnimi dosežki.

Prav tako je pogosto laično mnenje, da izgorevanje in izgorelost povzročijo zunanji dejavniki – pritiski v službi, preobremenjenost doma, pričakovanja okolice,… Vendar okoliščine same še ne povzročijo izgorevanja. Gre za način, kako se posameznik odzove na ves stres, ki nas dnevno spremlja ter pričakovanja, ki jih imamo sami do sebe. Človek, ki se ne zna pri delu ustaviti, se spočiti, reči, da je preutrujen, in si vzeti prosto.

Izgorelost doleti ponavadi najbolj zagnane, uspešne, pridne in delovne, saj sebe vrednotijo glede na svoje delo in dosežke. Prav tako dojemajo okolico in svet, ki jih po njihovih prepričanjih ceni zgolj zaradi njihovega dela, četudi jih drugi tako obravnavajo ali pa ne. Za izgorevanje so najbolj dovzetni tisti, ki so bili že kot majhni vzgojeni s pogojno ljubeznijo. Pohvale, pozornost in ljubezen so dobivali predvsem takrat, ko so zadovoljevali potrebe drugih, pomagali, delali, bili uspešni v šoli, ne pa, kadar so zadovoljevali lastne potrebe, uživali in se igrali. Tako se otrok postopoma nauči, da je vreden le takrat, ko dela, ko je produktiven, pomaga drugim, sicer pa ne. Trudi se doseči pričakovanja staršev, družbe, prijateljev. S takim vedenjem nato nadaljuje tudi brez zunanjih pogojevanj. Otrok na ta način zgradi neki lažni jaz, samopodobo, ki temelji na storilnosti. Obenem pa izgubi stik s seboj in svojimi lastnimi potrebami. Žene in peha se za rezultati in pohvalami za lastno delo ter si odreka počitek in užitek. Znaki izčrpavanja in tesnobe se utegnejo pokazati v šolskem obdobju, zlasti v puberteti.

Tudi okolje – družbeno, družinsko, ali v službi – je dejavnik, ki spodbudi človekovo izgorevanje; a predvsem izgorevanje tistih, ki imajo tako storilnostno pogojeno samopodobo. Okolje, ki človeku ne nudi povratnih informacij o njegovem delu, kjer ni priznanj za delo, ne pohval, kjer so slabi odnosi, zaposlitev, ki ni varna – danes zaposlen, jutri že lahko odpuščen … vse take okoliščine še toliko bolj vplivajo na izgorevanje človeka. A tisti, ki ceni sebe, ne glede na storilnost in dosežke, v takih situacijah reče ne, se umakne, ne dela, stagnira in se ne obremenjuje zaradi svoje nedelavnosti. Za razliko od teh storilnostno pogojena oseba dela in dela ter si prizadeva biti pridna, kajti le tako lahko ohranja dobro mnenje o sebi.

Razvoj izgorelosti

1. faza veliko delovno navdušenje: prevladuje izrazita potreba po potrjevanju. Zanjo je značilen zelo povečan napor, ki ga vlagamo v doseganje ciljev. To pripelje do utrujenosti in posledično do upada delovne učinkovitosti.

2. faza stagnacija: narašča frustriranost, ker vloženemu naporu ne sledi pričakovana nagrada. Prihaja do dvomov v lastno sposobnost, negotovosti pri delu, preutrujenosti, nezadovoljstva, kronične anksioznosti, motnje koncentracije. Motiviranost za delo upada, pojavljajo se tudi telesne težave ter psihosomatske bolezni (glavoboli, težko dihanje, motnje srčnega ritma, zvišan krvni tlak, motnje prebave, spanja, prehranjevanja). Zaradi zmanjšane odpornosti se zvišuje tudi pojavnost malignih obolenj (npr. pri moških rak na pljučih, pri ženskah rak na dojki). Kronična utrujenost pa izpostavlja človeka tudi k nezgodam in poškodbam. Oseba težave dolgo zanemarja in jih doživlja kot moteče elemente pri izpolnitvi delovnih zahtev. Zaradi tega se oddalji od drugih vsebin življenja (druženje, hobiji). Ker nima časa in energije za gojenje medosebnih odnosov, narašča netolerantnost do ljudi, nastajajo motnje v komunikaciji in prihaja do socialne izoliranosti.

3. faza socialna izolacija: oseba izgubi stik z notranjim svetom in se v stikih z drugimi obnaša apatično, nestrpno, cinično. Prihaja tudi do vedenjskih odklonov, kar še bolj ruši odnose s sodelavci, strankami… Depersonalizacija poglablja občutek notranje praznine, ki jo oseba poskuša nadomestiti z zlorabo alkohola, psihoaktivnih substanc… To povzroča še dodaten upad storilnosti in veča pritiske delodajalca. Prihaja tudi do izgub prijateljev in do razdora zakonov.

4. faza apatija oz. skrajna izgorelost: jasni so znaki depresivnosti, lahko tudi samomorilnih misli.

Rešitev je popolna sprememba načina življenja in navad, za pomoč pa smo zbrali najboljše strokovnjake, ki vas popeljejo na pravo pot. V Medicohealth Gym-u pripravljamo program, ki je narejen izključno za zmanjševanje in obvladovanje izgorelosti pri zdravnikih, odvetnikih ter managerjih in traja 12. tednov ter vključuje 4 načine zmanjševanja simptomov le te ter delavnice za spoprijemanje s stresom s poudarkom na čuječnosti. 

~ Anja Mušič

Delite to vsebino:

Share on facebook
Share on google
Share on twitter
Share on linkedin
Share on pinterest
Share on print
Share on email